BIL SEM JUNAK
(doživljajski
spis)
Zgodilo
se je pred približno enim letom na
čudovit sončen dan. Spomnim se, da je v deželi že kukala pomlad. Toplo
spomladansko sonce nas je premamilo, da smo priredili piknik, na katerega smo
povabili sorodnike.
Odrasli
so si čas krajšali po svoje, mi, otroci, pa smo odšli na sprehod. Bratranec
Gašper, sestrična Špela in moja sestrica Karin so bili nad mojo idejo o
sprehodu zelo navdušeni. Da pa bi bil sprehod še bolj zabaven, smo s sabo vzeli
še psa Rexa. Vso pot smo se zabavali, se smejali in uživali ob vragolijah, ki
jih je počel Rex. Še najbolj pa je bilo zabavno to, ko nas je Rex vedno našel,
kadar smo se skrili.
Našega
veselja pa je bilo kmalu konec, kajti na nebu so se že zgrinjali temni oblaki,
ki so kazali na močno nevihto. Nemudoma smo se obrnili proti domu, v upanju, da
nas nevihta ne bi ujela. Žal pa to ni bilo tako, kajti prve kaplje dežja so že
padle po nas. Še bolj grozno pa je bilo, ko je začelo grmeti, bliski pa so se
zdeli grozljivi kot še nikdar. Postalo nas je strah in v tistem trenutku smo
začeli teči, kolikor so nam noge dale. Ravno pa ko sem hotel opozoriti
poskočnega Gašperja, da je pred njim brezno, je bilo že prepozno. Prišel sem do
brezna in strašno je bilo videti, kako je Gašper negiben ležal na tleh. Špela
in Karin sta planili v jok, jaz pa sem se nečesa domislil. Potreboval pa sem
vrv, ki sem jo na srečo imel pri sebi. Punci sta mi vrv pomagali navezati na
najbližje drevo. Še preden pa sem se po vrvi spustil do Gašperja, sem Karin in
Špelo poslal domov po pomoč. Kakor hitro sem mogel, sem se po vrvi spustil do
dna brezna. Ko sem se sklonil nad Gašperja, je izgovoril moje ime in ugotovil
sem, da ni tako hudo, kot je izgledalo na prvi pogled. Navezal sem ga na vrv,
potem najprej sam splezal po njej in pričel vleči. V tistem trenutku so do mene
prišli odrasli in mi pomagali bratranca izvleči iz brezna.
Z
avtom smo se odpeljali domov, kjer smo ugotovili, da je z Gašperjem vse v redu.
Zaradi strahu je v breznu padel v nezavest, toda samo za nekaj časa, po telesu
pa je utrpel le nekaj večjih brazgotin. Vsi smo bili zelo veseli, še najbolj pa
jaz, saj sem sam predlagal sprehod in če bi se zgodilo kaj hujšega, bi se sam
počutil krivega.
Kmalu
sem prišel k sebi in se zavedal, kakšna moč je bila v meni in kako sem bil
pogumen. Spoznal sem, da sem bil tistega dne nihče drug kot pravi junak.
Ponosen sem bil tudi, ko so me pohvalili tudi moji in Gašperjevi starši. Tako
kot Gašper imam tudi jaz svojega junaka. Toda moj junak me ni rešil nobene nevarnosti.
Meni je junak že samo zaradi tega, ker ima veliko pokalov in se celo svoje
življenje ukvarja z igranjem harmonike. Moj junak in učitelj harmonike je Janez
Lekše.
Kevin Poredoš
6. razred
OŠ Brusnice
Ni komentarjev:
Objavite komentar